Dominik je končno pokukal na svet, vendar ni bilo čisto lahko. Na svet so mu pomagali zdravniki na Ptujski bolnišnici.
Skratka ob 8 zjutraj sva se z drago odpravila na rutinski pregled v bolnišnico, namreč najin brcajoči razbojnik je zamujal rok že 10 dni in prav nič ni hotel pokazati, da bi on prikukal ven.
Ob prihodu so Manuelo takoj hospitalizirali. Sledila je vrsta pregledov, kri, voda, EKG, CTG, ki pa niso kazali na nič dobrega.
V tem času je Manuela tudi dobila prvo sobo. Uporabljala sva jo zgolj kako uro, saj so se zdravniki odločili da bo potreben carski rez in da je le ta potreben takoj, če ne želimo, da se stvari zakomplicirajo. Vse skupaj je bil velik šok, sploh za Manuelo, ki tega sploh ni pričakovala... Ultiva, dihanje, popadki, vse to je v sekundi odmišljeno, gremo pod narkozo in pod nož...
Namreč najin sinko, se ni spuščal v porodni kanal, bil pa je že čas za porod. Zdravnik je rekel, da je teža otroka minimalno 3,8kg in da bo porod izredno težak. Po pregledu grafov CTG-ja, so ugotovili, da je otročiček tudi utrujen in da bi bilo za dobro mamice in otročička carski rez najboljša odločitev. Odločitev je potrdil tudi drug zdravnik in mojo drago so potolažili in odpeljali. Jaz pa sem dobil navodila, da izselim Manueline stvari iz sobe 1 in me poslali na čakanje.
Namreč najin sinko, se ni spuščal v porodni kanal, bil pa je že čas za porod. Zdravnik je rekel, da je teža otroka minimalno 3,8kg in da bo porod izredno težak. Po pregledu grafov CTG-ja, so ugotovili, da je otročiček tudi utrujen in da bi bilo za dobro mamice in otročička carski rez najboljša odločitev. Odločitev je potrdil tudi drug zdravnik in mojo drago so potolažili in odpeljali. Jaz pa sem dobil navodila, da izselim Manueline stvari iz sobe 1 in me poslali na čakanje.
A ni luštna?
Okrog 14:20 so mi ga pripeljali. Ne rabim obešat posebej na zvon kako je pravzaprav najin otrok najlepši in najboljši in in in... tako da bom ta del, kljub temu , da je res preskočil (ampak, jaz vem, vi veste, da je res tako). Naknadno sem izvedel, da je pokukal na svet ob 14:01 in da tehta 3,7kg in meri 51cm, tako da se zdravniki niso preveč motili. Prav tako sem bil vizualno seznanjen, da gre definitivno za dečka. Zavili so mi ga v pleničke in sledil je niz srečnih in ponosnih trenutkov. Hkrati, pa me je skrbelo za Manuelo... namreč edina informacija, ki so mi jo postregli takrat je, da lahko pokličem po 17:30. Takrat naj bi se popolnoma prebudila iz narkoze.
Okrog 14:20 so mi ga pripeljali. Ne rabim obešat posebej na zvon kako je pravzaprav najin otrok najlepši in najboljši in in in... tako da bom ta del, kljub temu , da je res preskočil (ampak, jaz vem, vi veste, da je res tako). Naknadno sem izvedel, da je pokukal na svet ob 14:01 in da tehta 3,7kg in meri 51cm, tako da se zdravniki niso preveč motili. Prav tako sem bil vizualno seznanjen, da gre definitivno za dečka. Zavili so mi ga v pleničke in sledil je niz srečnih in ponosnih trenutkov. Hkrati, pa me je skrbelo za Manuelo... namreč edina informacija, ki so mi jo postregli takrat je, da lahko pokličem po 17:30. Takrat naj bi se popolnoma prebudila iz narkoze.
Evo ponosnega atija...
Malo me je tudi pokukal, vendar se mu je zdel ta svet zaenkrat očitno še malo presvetel, saj je bolj dremal tiste prve 20 minut, ko sem ga lahko cartal.
Rokice v zrak, ki so se mi na začetku zdele kr veliiike za dojenčka. Zelena mu seveda pristaja, mar ne?
Z glasilkami še ne premore kakega resnejšega joka ali visokih frekvenc, da sem njegove kratke jokece spremljal zgolj z nasmehom.
Kmalu je začel rokice tiščat v usta, tako da osnovni sesalni refleks deluje. Ima pa tudi dooolge nohteke, tako, da sem malo pazil tega praskamoža, dokler mu nismo nataknili rokavičk.
Evo rokice in pesti. Prstek zna tudi močno zagrabiti.
Okrog 17:30 pa sem končno lahko prišel do mamice.
Manuela, je bila na začetku še čisto omamljena. Dobila je infuzijo in kri, zato sva v šok sobi počakala in se pogovarjala, gledala slikice na digitalcu, še slabe 2 urice... Obema je veselo krulil želodec in Manuela je rekla, da še nikoli ni imela tako izsušenih ust a piti ni smela, tako, da je kr naporen tale carski rez, da o bolečinah ne govorim. Piti v tem stanju ne smeš, ker povzroči bruhanje.
Po 19. uri je Manuela dobila spet novo sobo (soba 3) in med prevažanjem v dvigalu prvič zagledala svojega zlatega sinkota. Mene pa so spet poslali na čakanje. Spoznal sem vse čakalnica kar jih je, he he.
Slabe pol urce in končno vsi trije skupaj in izmenično cartanje.
Manuela sije od sreče, zadovoljstva in vse bolečine in strah so izginile; je pa najin fantek tudi zadovoljen z maminim mlekom, kar se je v kratkem pokazalo.
GSM ni in ni nehal zvonit in seznam ljudi, ki jih MORAŠ obvestiti ni in ni imel konca, kar je Manuelo še dodatno izčrpalo, saj je skoraj kinkala med pogovori in 30krat ponavljati iste informacije prav tako ni nič zabavnega.
Evo korenjaka, me je kr strah unih izjav, le komu je podoben... ahhh.
Skratka postala sva starša in super, odličen, občutek je.
Se vidimo.
PS: Vsem hvala, ki ste klicali in pošiljali SMS sporočila. Žal so mi zaradi neporavnanega službenega računa GSM odklopili ravno 4 ure pred porodom, tako, da vas nisem mogel obveščati. Lahko sprejemam sporočila in klice, ne morem pa jaz klicati vas ali pa vam pošiljat sporočila.
Hvala še enkrat vsem.
